Loading...
Menu

Knjiga njenega jezika 2

 

Knjiga njenega jezika 2

Copyright, 2009, Sandra Pavlič

Moja zgodovina gre nekako takole: »rodil se je moški z imenom Haši, ki ga je ves čas preganjal občutek manjvrednosti pred drugimi ljudmi, kajti on je Maor, spoznal pa je lepo žensko, ki se je naselila na njegov otok. Njeno ime je Jessica. Dobil je knjigo, naučil se je njenega jezika, a zaradi svojega ljudstva ni mogel ostati na svojem otoku, zato ga je skupaj z bratom in mamo zapustil.«

Če je sploh vredno to omenjati, ne vem. Zdi se mi da ja. Kmalu jih bom dopolnil dvajset, moja zaročenka Jessica pa prav tako. Zadnje čase zelo malo videvam mamo, kajti ona dela kot vzgojiteljica pri neki družini, čeprav v istem mestu. Tako smo Jessica, Sah in jaz zaenkrat sami v stanovanju. Bliža se že dan poroke.

»Vse najboljše za rojstni dan Haši.« mi je zaželel brat. V roke mi je dal neko darilce. Že zjutraj me je Jess presenetila z jutranjim zajtrkom v postelji.

Prišla je mama. Pripeljala je tudi družino Thompson, družino pri katerih dela. Priredili so mi manjšo zabavo.

Zabava se je nadaljevala vse do poznih večernih ur. Počasi smo morali vsi iti spat, še posebno Jack in Tom Thompson saj imata naslednji dan šolo. Poudariti moram namreč, da imajo končno osnovno šolo. Čeprav Sah ne hodi, ker je prestar dve leti, saj jih ima sedemnajst, v šolo pa se hodi do petnajstega. Ko smo ravno pri številki petnajst. Spomnil sem se, da je to prelomna letnica. Našega ljudstva seveda. Malo pa že pogrešam polne lune, naše rajanje, žrtvovanje, čeprav je kruto, pa tudi tiste manjše obrede, ki smo jih izvajali z ženskami in otroki. Sedaj, v krščanstvu pa pravzaprav nimamo obredov, ki bi se ponavljali iz meseca v mesec. Imamo pa Božič, ko se cela družina zbere na kosilu in večerji. Vendar je razlika: sedimo. Ne plešemo okoli ognja, ne pohajkujemo po vasi. Pogrešam pa tudi svobodo, ko sem lahko cele dneve posedal ob vodi, lovil ribe, lovil po gozdu, lahko sem pa tudi posedal v sobi, kadar je bilo zares mraz. Imel sem tudi prijatelje. Tukaj… Za prijatelje sploh nimaš toliko časa. Imamo službe, sodelavce, lahko se z njimi družimo, vendar ne stalno. Res, pogrešam stare čase.

Vse bolj se je bližala najina poroka. Do nje je še dva tedna. Sah nam je končno povedal s kom se je zadnje čase dobival, njeno ime je Meggy Thompson, hči mojega šefa Georga Thompsona. Moja mati jo je nekaj časa varovala, sedaj pa varuje le še njena brata Toma in Jacka.

»Torej Sah, dobivaš se s šefovo hčerjo kaj? Kaj pa bo rekel Georg?«

»Pravzaprav me sploh ne zanima. Zaradi nje bi lahko tudi zamenjal službo če je treba. Lahko grem delat v rudnik diamantov, le da sem lahko z njo.«

»To je res lepo, ja. Pa vseeno. Ne pozabi, prišel si iz samega dna.«

»Ni rečeno. Čez nekaj let, nas bodo sigurno proučevali, zanimalo jih bo vse o nas.«

»To je res, ampak si že kdaj pomislil, to je lahko čez 100, 200 let, predvidevam da takrat ne boš več živel, kajne?«

»To je tudi res. Lahko pa se to začne že jutri.«

»Brez skrbi Sah to se sto odstotno ne bo zgodilo. Torej odmisli jo.«

»Aha, ti si se lahko sestajal z Jessico, čeprav je bila še bolj nedostopna kot je meni Meggy.«

»Tudi meni niso pustili, da se sestajam z njo. Si že pozabil, zakaj smo pravzaprav sploh odšli iz vasi?«
»Ne nisem. Vendar z Meggy se bom še vseeno sestajal.«

»Prav Sah. Saj imaš prav. Zakaj pa ne? Ženska je, kot vse, ni izjeme.«

»Tako je.«

Kar nisem mogel verjeti sam sebi, da sem mu skoraj prepovedal Meggy. In to samo zaradi tega ker je šefova hči.

Še sedem dni do poroke. Vsi se že pripravljajo nanjo. Tudi midva z Jess. Še malo, pa bo postala gospa Hys. Saj se res malo čudno sliši, pa vendar, to je le moj priimek.

Zjutraj sem dobil neko čudno pismo. Ni bilo zelo lepo zavito, pa tudi pisava mi ni bila nič znana. Odprl sem ga.

»Haši!

Upam da še nisi popolno pozabil name. Torej, kako si kaj? Končno smo dobili tvoj naslov. Brez skrbi, tvoj oče ga še ne ve. Nekako se mi dozdeva da se boš poročil kaj? Lepo. Upam da bom vabljen na poroko, kjerkoli že bo.

Jaz in moja žena imava dobro novico, pričakujeva otroka. Upava da boš lahko ti opravil obred, vendar še ne veva kako. Rodil se bo čez približno en mesec. Vrač pravi da je z njim vse v redu. Upajmo da res.

Saj res, si vedel, da imamo novega vrača? Ime mu je Klam. Še dokaj mlad se mi zdi. Prejšnjemu pravzaprav sploh ne vemo kaj je bilo. Tvoj oče, mu je naročil naj vas poišče, od takrat pa se še ni oglasil. Mislim da vas ne išče več. Najbrž je imel kakšno nesrečo na morju, ali kaj takega. Nikoli ne bomo vedeli.

Pozdravi vse.

Tvoj prijatelj Ruku.«

Le kako je ta našel moj naslov. No se ve, moram mu odpisati.

»Mama, rabim tvoj nasvet.«

»Seveda Haši, kar reci.«

»Zjutraj sem dobil pismo od nekega prijatelja. Zelo bi ga rad povabil, po drugi strani, pa bi ga čisto odpisal, kot da ga ne poznam…«

»Ruku.«

»Res je.- Torej, naj ga povabim ali ne? Pa seveda, kako naj ga sploh povabim, kajti poroka je že čez sedem dni.«

»Ne vem Haši, res ne vem. Seveda pa je zaželjen pri nas kadarkoli.«

»Se mi je zdelo.«

Prijel sem za pero ter poizkušal zopet pisati v moji originalni pisavi. A žal je bila že malo bolj polomljena.

»Ruku!

Seveda bi lahko prišel na mojo poroko, vendar ne vem, če je to izvedljivo, saj je poroka že čez sedem dni, se pravi 28-ega v mesecu. Lahko pa se oglasita z ženo kadarkoli.

Kar pa se obreda tiče, bil bi zelo počaščen da bi ga jaz opravil a sem žal že sprejel krščanstvo. Čez nekaj let to tudi vas čaka, lahko se kar pripravite nanj. Saj ni grda vera, pravzaprav je kar lepa, po svoje. Imamo le enega boga, njegovo svetišče se imenuje cerkev, ta je zelo bogata, ni žrtvovanj, ni toliko praznikov, tisti ki so pa so zelo lepi. Tu v mestu se ne družimo toliko kot smo se pri nas na vasi. Če misliš, da to ni vredno videti, potem ti ni treba sploh hoditi sem, če te pa kaj več zanima, bodi moj gost.

Pozdravi ženo!

Haši«

Bil je dan najine poroke. Vsi smo se zbrali doma, s tem da smo v cerkev najprej odšli moški, kasneje pa še ženske. Jessica je prišla zadnja. Oblečena je bila v belo obleko. Stopila je z mano k oltarju. Duhovnik je nekaj govoril potem pa sem končno lahko Jessici umaknil tančico. Bila je izjemna.

Kasneje je bila za našo hišo zabava za vse povabljene. Seveda so ti pripeljali še koga zraven, kot je na primer moj brat pripeljal Meggy. Malo smo plesali, malo peli, malo popivali in tako je noč šla h koncu. Spomnim se svoje prve poroke (pravzaprav tiste, ki naj bi v Novi Zelandiji še veljala). Pravzaprav, če jo primerjaš s tole, sploh ni bila nič posebnega. Vrač je naredil ves obred, tebi še ust ni bilo treba odpreti. Tukaj pa le ti nekaj govoriš. To se mi zdi super. Prav je, da ženska izve, kaj si misliš o vsem tem, da sliši sladke besede, čeprav jih sestavljaš skupaj vsaj dva dni.

Zjutraj sva z Jessico odšla na poročno potovanje. S kočijo sva se en dan vozila do severa Avstralije. Do divjine. Že do sedaj mi je bilo zelo všeč celotno potovanje, vendar se v štirinajstih dneh lahko še veliko zgodi. Na koncu poti je bila neka večja stavba, pod njo pa nekakšna restavracija. Stavba naj bi delovala kot nekakšen hotel. Tu so se ustavljali ljudje, da so lahko prespali in jedli. Tudi midva sva se nastanila v eno od sob. Soba sicer ni ne vem kako lepa, a za silo bo. Je dvoprostorna, v enem prostoru je postelja ter kamin (kot dnevna soba) v drugem prostoru pa imava svojo kuhinjo, tako da lahko sama kuhava, lahko pa jeva v restavraciji. V sobi je bila na steni obešena tabla na kateri je pisal urnik dejavnosti. Ta dan popoldne si si lahko ogledal delček divjine, naslednji dan se bomo s skupino skupaj odpravili globlje v divjino, kjer je prostor za kampiranje. Imeli bomo nočnega in dnevnega čuvaja. Naslednji dan se bomo odpravili še globlje, kjer bomo spoznavali rastline, ki tukaj rastejo. Potem se bomo s skupino vrnili nazaj…

Delček divjine, ki smo si ga ogledali to popoldne je bil zelo lep. Ni mi pa všeč, da je v divjini precej nevarnih živali. Zvečer smo se pozno vrnili nazaj v hotel. Osvežili smo se. Saj res, pozabil sem omeniti, da v bližini hotela teče tudi potok, ki je malo ograjen, tako da se lahko okopaš. Vsaka soba ima svoj dostop do potoka. Z Jessico sva imela ravno pol ure časa, tako da sva lahko jedla in se okopala. Jaz sem pripravil hrano, ona pa se je šla okopat, potem pa sva se zamenjala. Kasneje smo se zbrali spodaj v restavraciji, kjer so vse turiste pomešali med sabo in jih dali v dve skupini. Spoznali smo se tudi med sabo. Kasneje smo šli spat.

Naslednji dan smo vstali bolj zgodaj ter odšli na skupni zajtrk s skupino. Tam so nam dali potrebno opremo za divjino ter nekaj hrane, ki jo bomo pekli zvečer. Počasi smo odšli. Vsak od nas je dobil konja. Če komu jahanje ni šlo dobro se je žal moral na hitro naučiti, saj nam vodič ni veliko povedal. Tako sem se moral na hitro naučiti jahanja. Hvala bogu, da sem dobil zelo prijaznega konja.

Odjahali smo. Sprehodili smo se po divjini. Videli smo podobne živali kot prejšnji dan. Našli smo tudi nekaj hijen, divjih merjascev, ter manjše živali. Nekje v ozadju so se skrivali kenguruji. Na poti sem bolje lahko spoznal edinega črnca. On baje prihaja iz Afrike, žal je moral oditi iz svojega sveta, ker bi ga peljali daleč drugam v suženjstvo. Tako smo v troje jahali Jessica, Tom in jaz.

»Takoj sem moral pobegniti,« je rekel Tom in dodal: »Pa po pravici povedano mi ni nič hudega tukaj.«

»Verjamem. Tudi jaz sem pobegnil. Še predvsem zato ker sem želel biti z Jessico.«

»Da saj je malo nenavadno. Vendar verjemita, po svetu se že velikokrat zgodi, da sta črnec in belec skupaj.«

»Res?« je vprašala Jessica.

»No seveda. Moj brat je tudi poročen z belko.«

»Zanimivo. Moj brat pa gleda za črnko. Šefovo hčerko.«

»Saj to ni nič nenormalnega.« je rekla Jessica.

»Pač seje zaljubil, saj ni rečeno da bosta še skupaj.« je še dodala.

»Tudi to je res.« je rekel Tom.

Vodič nam je naročil naj pospešimo, ker se nam bliža nevihta. Tu blizu je evkaliptus kjer se bomo lahko skrili. Zato smo malo pohiteli, naš pogovor pa opustili. Naenkrat je Jessicin konj padel in si zlomil nogo. Vsi smo se ustavili. Jessica je nekaj časa nepremično ležala in nihče na začetku ni vedel kaj naj naredi. Na koncu se je le oglasil neki gospod in rekel: »Sem zdravnik. Morda lahko kako pomagam.« Sklonil se je k Jessici, ki je še vedno ležala nepremično. Obrnil jo je. Imela je čisto krvavo roko, poleg tega pa je bila v nezavesti. Zdravnik ji je nekoliko obvezal roko. Posadil jo je na konja nato pa z njo šel po poti nazaj.

»Z vami grem.« sem rekel.

»Ne, ni potrebno. V nezavesti je, in dokler je ne bomo peljali v najbližjo bolnišnico ne bo nič.«

»Vseeno. Njen mož sem in rad bi šel z njo.«

»Res gospod. Lažje bom shajal brez vas. Poleg tega pa bom hitro galopiral, kar vi še ne znate. Pojdite s skupino naprej, čez štiri dni pa se vidimo v hotelu.« Šel je. Tokrat sem bil zopet brez svoje Jessice. Jahali smo naprej proti drevesu. Z enim od vodičev sva bila zadnja. Preveč sem bil zaskrbljen, da bi mislil še na to, kako bom jahal.

»Gospod. Ni vam potrebno skrbeti. Občutek imam da bo še vse v redu. Pa oprostite za konja. Še nikoli se ni kaj takega zgodilo.«

»Saj niste ničesar vi krivi. Pa tudi konj ne, nekaj je pač prišlo vmes, konj se je ustrašil in vrgel Jessico na tla. Vsaj konju ni nič hujšega.«

»A žal. Brez konja bi mnogi lažje shajali kot brez enega človeka. Glejte s pozitivne strani, ne le z negativne. Prav?«

»Seveda.«

Kaj pa on ve. Tistemu zdravniku pač ne zaupam kaj preveč. Imam občutek da le mene ne mara, saj je že celo pot grdo gledal vame in Toma. Ne mara črncev. Pa saj jaz sem Maor. Razen, če je to za nekatere eno in isto. Barvi sta enaki in tega ne more zanikati. Začelo je deževati. Vsi smo se zagnali še bolj, kajti najhujše šele pride. Končno smo prišli do tistega drevesa. Vsi smo se stopili podenj. Tom je splezal na najnižjo vejo, da bi bilo več prostora za druge. Tudi jaz sem šel za njim. Za seboj sva zaslišala nekaj. Nekdo je nekaj hrustljal. Ozrla sva se. Bila je mlada koala. Takoj nama je bila zelo všeč. Potem pa je zraven prišla še večja koala, očitno sta bila mati in mladiček. Mati ga je prijela in odnesla na višjo vejo. Oba, jaz in Tom sva ostala z odprtimi usti. Nisva mogla verjeti, da sva videla koalo že prej, preden bi jo v skupini. Prenehalo je deževati, zato smo se odločili, da bomo nadaljevali pot. Še vedno me je zelo skrbelo za Jess, vendar imajo ostali prav. Res ne bi nič pomagalo, če bi šel z njo.

Dobro smo taborili čez noč. Vsaj meni se zdi tako, pa sem imel že kar nekaj takih noči za sabo. Naslednji dan smo odšli kakšen kilometer stran od poti kjer smo si lahko ogledali udomačene kenguruje in koale. Koalo smo lahko celo pobožali. Kot bi imel v rokah res veliko in težjo plišasto igračko. Mehka je. Nato smo se v malo hitrejšem tempu vrnili nazaj v hotel. Tam sem pojedel kosilo, nato pa odšel v sobo, pospravil najine stvari in s kočijo odšel nazaj v Sydney, kjer je bila moja Jessica. Moj brat je že izvedel za nesrečo zato jo je odšel že obiskat. Najprej sem šel v stanovanje in odložil stvari.

»Jessici je že veliko bolje. Roka je sicer zlomljena, drugače pa ni nič hudega. Je pri polni zavesti.« sem zaslišal glas od zadaj. Bila je moja mama.

»Hvala mama. Si jo tudi ti že obiskala?«

»Seveda. Saj smo v sorodu, ne?«

»Seveda smo. Bi šla zdaj rada z mano k njej?«
»Ne, rabita nekaj časa zase. Presenečenje ima zate.«

»Vsa polomljena, in ima presenečenje zame?«

»Tako je.«

Šel sem v bolnico k njej.

»Zdravo Jessica.«

»Vrnil si se prej.«

»Seveda sem se. Saj veš, zate vse.«

»Hvala. Ali veš, da so ugotovili, da sem noseča.«

»Kaj pa padec, ni bilo splava?«

»Ne, potrudili so se, otrok je še malo ogrožen, vendar pravijo da ne bo nič takega, in da bo otrok lahko imel dolgo življenje.«

Bil sem srečen. Očka bom. Sicer res ne vem, kako ji je uspelo obdržati otroka v telesu, ampak glavno da ji ga je. Res. Zelo sem srečen.

Po štirinajstih dneh je prišel na obisk Ruku. S sabo je imel tudi ženo Rakšo. Nosečo. Manjka ji še kak mesec.

»Zdravo. Dolgo se že nismo videli.« je rekla Rakša.

»Res je. Torej kako sta?«

»Kar v redu. Pa vidva?« je vprašal Ruku.

»Jessici se je ravno zacelila roka. Drugače pa v redu.«

»Kaj pa je bilo?« je vprašala Rakša.

»Na počitnicah se ji je konj ustrašil in padel, ona pa je letela čezenj in si polomila roko. Nekaj časa je bila tudi v nezavesti, vendar hvala bogu ni bilo nič posebnega.«

»Pa še res je.« je rekla Jess, ki je prišla pred hišo.

»Pridita noter. Saj je dovolj prostora.«

Šla sta v stanovanje, kjer je Jess že postregla s sokom.

»Torej koliko časa bosta tukaj?« je vprašala Jess.

»Ne dolgo kajti tvojemu očetu sva rekla da greva le na bližji otok po potrebno blago, ne sem.« je rekel Ruku.

»Tako torej.«

Rakša in Jess sta odšle v kuhinjo, da se bosta pomenile svoje stvari midva z Rukom pa sva ostala.

»Torej Haši. Sprejel si katoliško vero, kaj?«

»Da. Tukaj jo je treba, poleg tega pa mi je všeč.«

»Saj verjamem. Torej sta se poročila na njihov način.«

»Tako je. Lepa poroka je bila, žal mi je da vaju ni bilo zraven. Je že v redu. Tako ali tako, gre tukajšnja pošta bolj počasi. Enkrat na teden jo le odpošljejo, dobiš pa jo, ko jo dobiš.«

»No, pa saj je kar hitro. Lahko bi bilo še počasneje.«

»Tudi to je res.«

»Povej mi, če bi jaz ostal tukaj, bi moral sprejeti krščanstvo?«

»Ne vem. Mislim, da ni nujno. Je pa lepo. Lepo je verovati le v enega boga. Verjemi. Pa tudi cerkev je zelo lepa. Lahko greš danes popoldne z mano na popoldansko mašo in boš videl cerkev, ter slišal duhovnika.«

»Veš, da bom morda res šel. Kaj pa bi oče rekel na to?«

»Pravzaprav me sploh ne zanima več, kajti odrasel sem že in mi ni treba početi stvari, ki jih drugi naročajo.«

»To je res. Pa vseeno. Bi bilo tebi lepo, če bi tvoj sin prevzel čisto tujo vero?«

»Ne bi mi bilo čisto v redu, vendar je odločitev le njegova. Sam odgovarja za svoja dejanja. Mislim da bi ga podpiral, ker je dovolj pogumen za take podvige.«

»Ne, ne. Vseeno. Sežgali te bodo, če zvejo kje si.«

»Pa naj me. Je bilo vsaj vredno živeti.«

»Tudi prav.«

Zvečer sva šla z Rukom v cerkev. Ruku se je malo dolgočasil, kajti ni poznal tega jezika. Jaz pa sem na to čisto pozabil. Tako sem se že navadil na angleščino da mislim, da jo že kar vsi znajo. A vseeno se mi je dozdevalo da je nekje globoko v sebi občudoval to cerkev.

Čez približno en teden je moj šef začel bolehati za neko neznano bolezen. Zadnje čase jih je veliko umrlo ravno za isto bolezen. Razširila se je prava epidemija, do sedaj jih poznam že več kot 10, ki so umrli za to boleznijo v roku parih dni. Ravno zato sem materi predlagal naj ostane za toliko čas doma, da bolezen usahne in ne bo več take nevarnosti.

»Haši, moj oče bi rad govoril s tabo.« je nekega dne rekla njegova najstarejša hči Meggy, ko je bila pri Sahu.

»Je že kaj bolje z njim?« sem vprašal.

»Ne, še slabše. Mi se že pripravljamo na to, da bo tudi on umrl. Pač ni dovolj odporen proti bolezni. Jaz in ostali smo se že cepili, pa ti?«

»Da, tudi jaz sem se že. Potem pa najbolje da kar grem k njemu, preden bo prepozno.«

»Da res je.«

Torej sem šel k Georgu Thompsanu.

»Dober dan. Ste želeli govoriti z mano?«

»Res je.«

»Sicer pa kako je z vami?«

»Vsi se že pripravljajo na mojo smrt, najbolje da se še ti.«

»Da, mi je že vaša hčera povedala za vse. Resno mislite da vam ni pomoči?«

»Haši poglej me, se ti zdi, da je še kaj upanja?« Bil je ves bled v glavo, malo da ne že zelen.

»Nikoli ne smemo izgubiti upanja.«

»Žal ga jaz izgubljam. Rad bi, da ti našo banko vodiš naprej, svojega brata pa povišaš.«

»Resno?«

»Seveda Haši, resno. Škoda ker ne bom videl mojih otrok kako bodo nekateri še rasli, se poročili,…«

»Ne skrbite, na vsaki poroki boste prisotni.«

»Hvala Haši, hvala.«

Čez dva dni Georga že ni bilo več. Cela naša družina se je udeležila pogreba. Tokrat je bilo prvič da sem bil na krščanskem pogrebu, kajti na prejšnjih desetih nisem bil, saj so imeli pogreb v ožjem krogu, kamor pa nisem sodil.

Tako sem takoj ko sem prišel v službo že videl na vratih moje pisarne napisano »glavni šef«. Svojega brata sem vzel za družabnika, čeprav sprva ni želel.

»Veš kako se zmeniva. Če mi dovoliš, da se z Meggy čez nekaj časa poročiva, potem sem lahko tvoj družabnik.«

»Seveda Sah. Konec koncev imaš pa res prav. Če sem se jaz lahko poročil z Jess, zakaj se še ti ne bi poročil z Meggy. Pa mar že razmišljata o poroki?«

»No, malo. Vendar bi res bila šele čez nekaj časa.«

»Na primer par let še ne?«

»Seveda. Ne bi se tako zgodaj oženil.«

»Pravilno Sah. Torej boš moj partner?«

»Pa misliš da je to pametno?«

»Zakaj pa ne? Kot jaz vem, na vratih piše da sem zdaj jaz glavni šef, zato lahko tudi jaz spreminjam delo.«

»To je tudi res.«

»Tebe bom torej postavil za mojega partnerja, če ti je prav?«

»Seveda.«

Približno teden po tem, ko sta se Ruku in Rakša pripravljala na svoj odhod, je ponoči nekdo močno zavpil. Vsi smo se zbudili, ter odšli pogledat kaj bi lahko bilo. Zraven se je zbudilo še nekaj sostanovalcev (mi živimo v bloku). Vse je izgledalo da je prihajalo iz našega stanovanja. Iz kopalnice je prišla Rakša.

»Voda mi je odtekla. Rodila bom.«

Hm, kaj pa zdaj. Nekaj ljudi nam je trkalo na vrata in odprl sem jim. Bilo jih je kakih 10. V Rakšini sobi smo postlali z brisačami, vse blazine zbrali na kup, da smo ji dali za vzglavnik.

»Je tu kakšna babica?« Pri nas v Novi Zelandiji smo jih namreč poznali, tukaj pa ne vem… mogoče pa so…

Na srečo je bila to ravno moja soseda. Pomagala ji je pri porodu, ostali pa smo odšli v dnevno sobo. Čakali smo. Minila je ena ura. Dve. Tri,… Naposled pa se je le iz spalnic zaslišal babičin glas.

»Punčka je.«

Oddahnili smo si, takoj ko smo zaslišali njen jok. To je pomenilo, da je že izven nevarnosti.

Nato me je Rakša poklicala v sobo. Bila je še malo utrujena, a vseeno še dovolj pri močeh.

»Haši. Midva z Rukujem bi rada, da bi nama krstil najino punčko.«

»Da, sta že omenjala, vendar mislim, da tudi ti sama dobro veš, zakaj ju ne morem.«

»To je res. Pa misliš, da je za najino punčko kaj možnosti da je kristjanka?«

»Jah, je, vendar bi potem morala tukaj živeti in tudi vidva prevzeti vero.«

»Ni problema. Tako ali tako, sem že sita vedno istih običajev in strahu kdaj bom pečena na žaru.«

»Saj verjamem Rakša. Prav tako smo bili tudi ostali.«

»No, vidiš. Z Rukujem sva dobro premislila o tem. Kaj praviš?«

»Meni je prav. A vseeno ne morem krstiti vajine hčerke, ker to tukaj dela duhovnik. Lahko pa sem krstni boter.«

»Duhovnik naredi ves obred?«

»Ne, skoraj vsega. Z božjo vodo jo polije boter.«

»Tako torej. Pa bi bil pripravljen biti krstni boter najini punčki?«

»Seveda. Kako pa ji bo ime?«

»Saja Margaret.«

»Dve imeni, zakaj pa to?«

»Če bova ostala tukaj, naj ima vsaj ona normalno ime.«

»Res je.«

Do krsta smo seveda morali počakati en mesec. Medtem sta si Ruku in Rakša spremenila vero. Pisala sta domov, da ju ne bo nazaj. Nič kje sta in zakaj ne. Nekje v eni škatli sem našel še osnovi Jessicine knjige, da bi se tudi onadva naučila govoriti, vsaj pol toliko kot znam jaz, da bosta lahko normalno živela tukaj.

Bližal se je njun krst. Dan pred krstom smo povabili par mojih »delavcev« v katerih sem že našel prijatelje. Spoznali so se. Ruku-ju je bil vsak po svoje zanimiv, zato je tudi skoraj vsakega povabil na krst.

Naslednji dan je bil krst. To je bil moj prvi krst, tako da sem bil jaz krstni boter. Ker so lahko Sajo Margaret krstili le pod enim imenom, sta si Ruku in Rakša izbrala ime Margaret. Torej Margaret je zatem, ko sem jo polil z božjo vodo le postala prava kristjanka.

Moji Jessici se je že kar poznala nosečnost, pa čeprav je bila šele v prvem mesecu, pravzaprav se je za zarodek že skoraj začel drugi mesec. Že takoj je postala malo bolj… no saj vsi vemo kakšne so ženske kadar so noseče… kakor veter piha… enkrat neizmerno prijazne, spet drugič zoprne, z ničemer se ne morejo zadovoljiti. Ravno to razpoloženje je imela Jess danes zjutraj, ko sem si zaželel nedeljskega izleta.

»Ne da se mi Haši. Sploh ne vem kako moreš pomisliti nato, če imaš nosečo ženo.«

Res je… sem si mislil… šele prvi mesec, pa je že taka. Teh devet mesecev bo še dolgih. A vseeno sem jo nekako pregovoril, da si je tudi ona odšla pogledat vikend na podeželju, ki je pravzaprav služben torej sem jaz še najbolj odgovoren zanj. Takoj ko je Jess prišla na podeželje je vzkliknila: »Tukaj ostanimo. Tukaj je tako lepo. Že celo življenje sem živela v mestih, razen obdobja na Novi Zelandiji.«

Takrat sem jo popravil.

»Ti si živela na Južnem otoku.« Nisem se še navadil na ime Nova Zelandija.

»Tudi prav. Haši, zakaj se ne bi preselili sem.«

»Moja služba je v mestu, prav tako tvoja, in na sploh je mesto bolj privlačno. Pa še nekaj je, to ni zdaj moj vikend, še vedno je služben.«

»Tudi prav. Sama bom zgradila tukaj hišico. Saj jo znam, si pozabil na to?«

»Jess, poslušaj me, morda se bomo res preselili sem, ampak takrat ko bo najin otrok vsaj na svetu. Prav?«

»Prav Haši. Se pravi čez natanko osem mesecev.«

»Malo več.«

»Saj si sam rekel, da takoj ko bo otrok na svetu.«

»Potem se bom pa kar lotil dela.«

Pravzaprav se je ne bom še takoj, le rekel sem ji to zato, da jo pomirim in hkrati utišam. Sicer pa je tudi meni kar lepo na vasi.

Bil lep sončen dan, zato smo se odpravili k bližnjemu potočku, kjer je dober kraj za piknik. Na tla smo dali nekaj večjih blazin, kamor smo se lahko usedli, na sredini pa smo pustili nekaj prostora kjer sem v krog dal kamne, da sem zakuril ogenj. Če lahko povem po pravici, sem že malo dvomil o tem, če znam zakuriti, kajti na zadnje sem imel piknik takrat z bratom ko sva mislila da sva midva zažgala pol gozda. A vseeno, saj sem imel pri sebi Saha in Rukuja. Bomo že nekako.

Saha sem poslal po večja drva, Ruku pa je nabiral rečne naplavine s katerimi bi zakurili ogenj.

Ruku se je že vrnil, Saha pa ni bilo od nikoder.

»Je kdo kaj videl Saha?« sem vprašal.

»Ne, pa bi moral biti tu nekje, mar ne?« je rekla Jess.

»Ja, le kam je šel po drva. Nič. Malo bomo še počakali, se bo že vrnil.«

Mi smo pričeli s svojo zabavo, nakar sem ugotovil, da je minila že vsaj ena ura.

»Ena ura je že mimo.« sem rekel

»Pravzaprav že skoraj dve« je rekla Jess, ki je pogledala na uro.

»Saha še vedno ni, kaj če se je izgubil.« sem rekel.

»Pojdiva midva pogledat za njim, kaj praviš Haši.« je rekel Ruku.

»Da pojdiva.«

»Ne, midve greva z vama.« je rekla Jess.

»Jess, ti si noseča, če si že pozabila, zato ne moreš iti, Rakša pa ima pri sebi Margaret. Kaj če bi se vama kaj zgodilo?«

»Kaj če se vama kaj zgodi, midve greva zraven, ni res Jess.« je rekla Rakša.

»Res je.«

»Kakor želita.« je rekel Ruku. Tako smo ugasnili ogenj in odšli proti notranjosti gozda. Vpili smo za njim, pogledali za vsako manjšo luknjico, skalico, pa nič. Sploh nismo našli Saha. Sigurno je že minila ura, če ne že kaj več.

»Kaj mislite, kam bi le lahko Sah zašel?« je rekel Ruku.

»Pojma nimam. Še malo se razglejmo naprej.« je rekla Jess.

»Vendar je zmanjkalo poti, zato dvomim da bi šel Sahi naprej. Še nikoli v življenju ni zašel s svoje poti. Če se je kje pot končala se je raje obrnil nazaj in rekel da ni ničesar našel. Torej, kje le bi lahko bil…«sem rekel.

»Pa ne vidiš, tvojega brata ni nikjer. Morda je kam padel.« je rekla Rakša.

»Si pozabila, za vsak kotiček smo pogledali, vpili smo. Pa ni bilo ne duha ne sluha o njem.« sem rekel.

»Haši, ne smemo obupati.« je rekla Jess.

Tako smo šli še enkrat po isti poti. Zaman. Res se nam je izgubil. Pred nas je skočila srna. Še te se je manjkalo. Najprej nas je proseče gledala, potem je začela hoditi malo stran od poti, se obrnila in se vrnila nazaj k nam. Nihče ni vedel, kaj srna želi od nas.

»Kaj pa če želi, da ji sledimo?« je rekla Rakša.

Tako smo ji začeli slediti, v primerni razdalji seveda.

Srna nas je peljala do svojega srnjačka. Super. Sedaj se bomo pa še zdravnike šli. Srnjaček je namreč imel krvavo nogico. Malo smo ga gledali, potem pa se je Rakša sklonila k njemu in mu s svojim robcem obrisala rano. Nato mu je srna še enkrat polizala ranico in srnjaček je normalno vstal iz svojega mesta. Ugotovili smo, da morda to nekaj pomeni. Morda jo je moj brat ranil, kajti rana je izgledala še sveža. Vendar pa to ni rečeno, da je kje v bližini moj brat. Srnjaček je naenkrat posnemal svojo mater s tem, da nam je nakazal da naj mu sledimo. Sledili smo mu. Peljal nas je do neke skale, kjer naj bi se najbrž poškodoval. Tam se je ulegel, potem pa zopet vstal in hodil naprej po poti. Pred nami se je razprostiral nek čuden travnik. Nad travnik se je spuščala megla. Na vsakem koraku, ki si ga naredil je močno zašumelo in rahlo si čutil, kot da je nekaj v zraku. Nekako smo se počutili zelo čudno, nihče ni mogel niti besedice ziniti, vsi smo bili čisto tiho in stopali naprej po travniku. Čisto na koncu travnika smo našli nek tempelj. Še nikoli v življenju ga nisem videl. Imel je vrata, zato sem si upal vstopiti. Najprej sem sicer potrkal, a ni bilo glasu. Ostali so mi sledili, srnjaček pa se je izgubil neznano kam. V templju je bil nekakšen oltar. Bil je čudne modre barve. Pred nas je kar naenkrat skočil nek človek. Gledali smo se. Nismo vedeli, ali sploh zna govoriti. Nakar je rekel nekaj čudnega. Zopet smo ga le čudno gledali. Človek je bil črne polti, prav tako kot jaz, morda še malo bolj. Zopet je rekel isto besedo, vendar nihče ni vedel kaj nam je rekel. Rekel sem: »Agleško?« Sedaj me je on čudno gledal. Torej ni mogočo, da se kako sporazumemo. Človek je Jess prijel za roko in jo nekam odvlekel, nam pa je nakazal da naj ostanemo tukaj. Postajalo mi je vedno bolj čudno. Kdo je ta človek in kaj bi rad od nas? Čez nekaj časa je pripeljal nazaj mojo Jess. Oddahnil sem si. Vendar sem tudi ugotovil, da je drugačna. V lase ji je tisti človek pripel nekaj modrega. Nekaj kar je na daleč izgledalo zelo dragoceno. Nato pa je točno pred nami Jess naredil črto po roki. Poklical je nekoga, ki ji je dal prstan in če se prav ne motim, sta bila pred našimi očmi poročena. Nato jo je tisti človek, s katerim naj bi se Jess poročila odnesel neznano kam, nas pa je kup stražarjev prijelo in nas odvleklo v neko sobo. Tam je bil tudi moj brat.

»Kaj se je zgodilo?« je vprašal Sah.

»Mojo Jess so prodali. Mojo ljubljeno Jessico!« zavpil sem. Prišel je stražar, ki je očitno imel kaj pojma o našem jeziku.

»Tiho!« mi je rekel.

»Moja žena….« sem rekel.

»Nič več. Ravno se je poročila z Yogham.«

»Zna angleško?« sem ga vprašal.

»Seveda.«

»Tepel se bom z njim!« izgledalo je, kot da me stražar ni razumel.

»Vojna« sem rekel. Takoj me je razumel.

»Noseča je!«

»Pa kaj.« je rekel stražar in odšel.

»Si videl to Sah! Kako pa si ti prišel sem noter?« sem ga vprašal.

»Takoj ko sem stopil v gozd me je zadela neka puščica. Malo sem se onesvestil, a takoj ko sem se zavedel sem bil že tukaj v tej sobi. Nekdo me je spraševal po Jessici. Povedal sem jim ime, drugače… mrtev bi bil…. Tvoja Jess Haši, zdaj ni več tvoja. Zdaj pripada Yoghu. Zapomni si to.«

»To naj si zapomnim. Na kateri strani pa si?!« začel sem vpiti na svojega brata. Prvič.

»Oprosti Haši. Tako pač je. Sprijazni se.« mi je rekel.

»Kako moreš to reči svojemu bratu? Si pozabil v Novi Zelandiji si mu ti pomagal dobiti tole Jessico.« je rekel Ruku.

»Ja, pa kaj.«

»Pa kaj?« se je razjezila Rakša.

»Saj so ti čisto oprali možgane Kdo sploh so ti ljudje?« je rekel Ruku.

»Ne vem.« je rekel Sah.

»Seveda veš. Če jih lahko že ščitiš pa lahko še poveš kdo so!« sem rekel.

»Saj jih ne ščitim. Povem samo kakor je res.«

»Sah, govori!«

»Ne vem, res ne!« je rekel.

No ja, nekako pa mu zaupam. Morda pa res ne ve kdo so.

»Stražar!« sem zavpil. Takoj je priletel.

»Kaj je.« je vprašal.

»Kdo ste vi?«
»Maori. Tako kot vi.« mi je odgovoril.

»Ne, to niste vi. Maori so samo v Novi Zelandiji.« je rekel Ruku.

»Ni res. Že nedavno se je moja rodbina preselila sem. Vi niste edini. Tukaj smo našli modre opale in se preselili sem. Nadeli smo si ime Yahres. V ne vem kakšnem pomenu že bi to pomenilo modri opal.« je rekel stražar.

»Zakaj ste vzeli mojo Jessico?«

»Delamo z Novo Zelandci. Vodja mi je naročil naj vas nekako dobimo. In res. Bili ste zelo lahek plen.« je rekel stražar.

»Moj oče.« sem rekel.

»Ne.« Je rekel Sah.

»Kako ne?« sem ga vprašal.

»Prav ima. Sahu smo že nekaj o tem povedali. Tamkajšnji vrač je bil. Sedaj so zasedli tudi južni otok in se nekako celo prebili do Tasmanije. Še malo jim manjka, pa bodo prišli do Sydneya. Vrač nam je naročil naj vas varujemo.« je razložil stražar.

»Varujete? S tem da mi ugrabite ženo?« sem ga vprašal.

»Pravzaprav da. Tukaj ste na varnem.«

»Kaj pa moja žena?« sem ga vprašal.

»Dobra kupčija, ni kaj.« je rekel stražar in odšel neznano kam.

Torej vse skupaj gre le za varovanje. Ampak moja žena je z njim!

Čez noč so nas nekako spustili, dobili smo sobo. Pravzaprav bi človek temu bolje rekel apartma. V eni sobi smo bili moški, v drugi sobi sta bili Rakša in Margaret, v tretji sobi pa so spali stražarji, ki so bili vedno z nami. Sobe smo imeli trdno zaklenjene. Imeli smo tudi sobo kjer smo se lahko bolj sproščeno pogovarjali med sabo, ter še sobo kjer smo jedli. Hrano so nam prinašali stražarji. Bilo jih je 6. Trije so stražili podnevi, trije pa ponoči, vendar ne isto noč, pač pa so se menjali. Če pa bi prišlo do pretepa, ali kaj podobnega bi vskočili vsi. Vsi so tudi nekako govorili naš jezik, čeprav ne vsi zelo dobro, med njimi so bili dobri in slabi.

»Zakaj je vrač to povedal vam.«

»Vedel je, da vodja ne ve za nas, kajti to skrivnost je poznal le on, je nekako naš potomec.« je rekel prvi stražar.

»Tako torej. Še enkrat vprašam. Ali je kaj možnosti, da bom še kdaj videl svojo ženo?« sem vprašal.

»Ne.« je rekel stražar.

Tako torej, izgubil sem jo za vedno. Ne, nič je nisem. Povedal sem jim že, da bo vojna in če bo morala biti, potem tudi bo. Sploh pa, dvomim da bo moj oče res prišel do sem.

Minil je že kakšen mesec. O očetu niti duha ne sluha. Prav tako tudi ne o Yoghu, oziroma o moji ženi. Stražarjem moram iti že prav na živce z vsemi vprašanji o moji ženi, vendar si ne morem pomagati. Ljubim jo. Z vsem srcem. In res bom znorel, če je ta mesec nič ne vidim. Konec koncev nosi mojega otroka, ne njegovega! Zapomni naj si to!

Ostali so se malo pomirili. Vedno več imamo tudi dela z živahno Margaret.

»Veš koga pa jaz pogrešam. Maggy.« je rekel Sah.

»Verjamem Sah. Potem veš, kako se moram jaz počutiti.«

»Da, dobro vem Haši. Dobro vem.. In oprosti ker sem bil prejšnji mesec nekam nataknjen. Res ne vem kaj me je obsedlo.«

»Jaz tudi ne Sah. Vendar so ti vse besede oproščene.«

»Hvala Haši. Si mogoče opazil. Če bi ostala na otoku bi bila lahko mrtva zdaj.«

»Res je.«

Po treh mesecih so nas spustili. Vendar še vedno z močnim spremstvom. Odšli smo v mesto. Tisti, ki smo imeli službe smo se vrnili, ostali pa so ostali doma.

»Ko bo Margaret malo starejša si bom poiskala delo kot živino-zdravnica. Kaj pravite?« je rekla Rakša.

»Lepo bi bilo. Pa ti Ruku, kam boš šel?« je vprašal Sah.

»Ne vem. Haši, imate še kaj prostora v službi?«

»Seveda imamo. Se nam boš pridružil?«

»Seveda. Čeprav boš ti moj šef. Počakaj par let, pa bo.«

»Res, hvala ti Haši.« se mi je zahvalil.

Ob večeru je prišla moja mama na obisk.

»Nič ne veste o Jessici, kajne?« je vprašala.

»Ne. Kmalu bomo odšli nazaj, vendar bomo počakali da bo jutro, potem pa bomo šli v napad. »Moram jo dobiti nazaj. Moram!« sem rekel.

Pridružil se nam je služabnik, ki nam je prinesel nekaj iz trgovine.

»Hvala.« sem se mu zahvalil.

»Torej, še vedno niste povsem svobodni pred njimi, kaj?« je vprašala mama.

»Ne. Kako pa je kaj s Tomom in Jackom?« sem vprašal.

»Pa z Meggy?« je vprašal Sah.

»Vsi so v redu. Meggy je zelo skrbelo že zate Sah. Obišči jo kdaj, ima namreč presenečenje zate.« je rekla mama.

»V redu. Bom. Danes zvečer grem k njej. Tako si jo že želim videti.«

»Saj ti verjamem, vendar pazi se Sah. Morda ne bo enaka kot je bila prej.«

»Zakaj ne?« je v skrbeh vprašal brat. »Je kaj narobe z njo?«

»Ne, ne. Z njo je vse v redu. Le malo bolj se je predala hrani. Pa saj boš sam videl danes zvečer.«

»Kako me je strah.«

Sah je izvedel da je njegova punca noseča. V tretjem mesecu. Pri tem sem se zopet spomnil na Jess. Sedaj mora biti že zelo okrogla, namreč je že v četrtem mesecu. Ko bi jo vsaj še enkrat lahko videl. Iz dneva v dan jo bolj pogrešam.

»Res se vam je že zmešalo.« je zvečer rekel eden od služabnikov.

»Zakaj tako mislite?« sem ga vprašal.

»Lepo vas prosim. Sedaj spite z njeno sliko. Sicer sem rahlo na vaši strani, ampak vseeno vam povem, začnite iskati kje drugje. Za vas in Jessico ni več prihodnosti.«

»Pa moj otrok?«

»Brez skrbi. Sigurno bo dobro poskrbljeno zanj.«

Bila je nedelja. Vstali smo zgodaj zjutraj, pojedli zajtrk in se pripravili na pohod. Gremo nazaj k ljudstvu Yahres, od koder prihajajo tudi naši stražarji. Hodili smo dolgo in končno smo le prišli na cilj. Ura je bila že dvanajst. Tokrat smo si lahko ogledali celo vas. Bila je lepa. Veliko lepša od naše v Novi Zelandiji. Eden od stražarjev nas je pripeljal do največje hiše. Tam naj bi živel Yoghu, moški, ki mi je ukradel mojo Jessico. Yoghu je prišel odpret vrata.

Rekel je: »Kaj je?«

»Dober dan. Ne vem če se me še spomnite…« sem govoril.

»Seveda se vas.« me je prekinil.

»Ti si tisti ki je dal moji ženi otroka. Hvala ti.«

»Hvala, zakaj?« sem ga vprašal.

»Kaj res še ne veš Haši? Kaj si res tako slep? Vse skupaj je bila velika prevara. Misliš da bi drugače bil ti tukaj? Kje pa. Še vedno bi bil tam doli, poročen z neko maorko, z njo bi imela čudovitega sinčka, … Mislim da mi ni treba govoriti naprej, kajne?«

»Ne, res ne. Torej praviš, da je bilo vse skupaj že prej dogovorjeno?«

»Seveda. Dolgo časa smo želeli dobiti tebe Haši. Odkar si postal moški smo te želeli imeti zase. Zato smo ti poslali Jess tja dol.«

»Ampak…«

»Nič ampak. Jess in njenega brata smo že zdavnaj vzeli mi v varstvo ker sta njuna starša umrla že ko sta bila onadva še dojenčka.«

»Ampak zakaj Jess nič ni o tem vedela.«

»Ker smo ji mi tako ukazali. Drugače pa je bila ona že zdavnaj namenjena meni.«

»Tako torej. In zakaj ste želeli mene?«

»S tvojim očetom smo bili že dolgo v konfliktu.«

»Torej je šlo vse skupaj le za maščevanje?«

»Da. Sedaj tvoj oče ve, da si tukaj in jutri pride sem.«

»Jutri?« začudil sem se. Mislil sem si, da bomo še lahko zbežali.

»Adijo, moramo iti.«

»Oh, nikamor ne boste šli. Do jutri boste igrali moje ujetnike.«

Vsakega so namestili v eno hišo in tako smo čakali naslednje jutro.

»Dober dan vsem skupaj.« je rekel oče v svojem jeziku.

»Prišel sem po svojega sina.« je nadaljeval.

»Najprej plačilo, potem tvoj sin.« je rekel stražar, ki me je držal za roko.

»Nič nismo našli. Sedaj pa moj sin.«

»Brez plačila, ni sina!« je rekel drugi stražar.

»Dajte mi ga. Pri priči!«

»Ne!«

»Sem z njim!«

»Ne. Rekli smo, najprej plačilo, potem sin!«

»Tudi prav, bomo šli pa zgrda.«

Začel se je nekakšen boj. Zopet se je močno čutila vera. Tista vera, v katero nisem več verjel. Zmagal je seveda moj oče, zato so me spustili in me dali njemu.

»Kje pa so ostali?«

»Ostale so poslali domov.« sem rekel.

»Tako torej. Zopet bodo kmalu v Novi Zelandiji.«

»Ne oče. Domov v Avstralijo.«

»Temu ti praviš dom?«

»Temu tudi oni pravijo dom.«

»Na žal gredo!«

»Oče, nikar. To ni noben greh.«

»Greh? Kaj pa ti je sin?«

»Oče, vsi smo spremenili vero.«

»Kaj? Nezaslišano! In kdo je sedaj tvoj bog? Kdo je sedaj tvoj paznik? Kdo te sedaj čuva pred ognjem? Nesrečo? Kdo te vodi v vasi? Kdo pove, kaj je greh in kaj ne? Kaj se vam sedaj dogaja?« se je razjezil. Še nikoli nisem videl očeta tako jeznega, kot je bil sedaj.

»Oče, oni imajo še vedno mojo Jessico.«

»Tvojo Jessico, kaj? Medtem pa tvoj sin teka okoli in govori: »Si ti moj oči?« Res je, tvoj sin bi rad videl svojega očeta. Kako naj mu povem, da je njegov oče pobegnil s tujko, kaj?«

»Tiho bodi!« sem se zadrl nanj.

»Ti, boš meni rekel naj bom tiho? Mulc! Na grmado greš ti! Tako kot bi že zdavnaj moral iti.«

»Tudi prav. Bom imel vsaj zanimivo življenje za sabo.«

Naprej sva bila tiho in sva le sopla po poti do Sydneya.

Prišla sva, ko je bil že večer.

»Ti Jessice niso vrnili?« me je vprašala Rakša.

»Ne. Imam pa drugo presenečenje za vse. Moj oče je tukaj.«

»Ne?!« so vsi rekli v en glas.

»Da. Sedaj bo prišel v sobo.«

»Dober dan vsem skupaj. Kje pa imate malo Sajo?« je rekel oče ves prijazen kot da se ni nič zgodilo.

»Sajo? Aja Margaret misliš. V sobi spi.« je odgovorila Rakša.

»Spi praviš?« jo je vprašal. »Jo bom pa videl ko se zbudi.«

»Boš kaj pojedel Ospi?« je vprašal Ruku.

»Da.«

Jaz in Ruku sva odšla v kuhinjo da bi očetu dala nekaj za pod zob. V kuhinji me je Ruku spraševal o Jessici, a sem rekel da nič ne vem o njej. Najbrž si jo bom res moral izbrisati iz glave, kajti ona je bila že zdavnaj namenjena Yoghu. V očeh sem videl kako sem se zasmilil Rukuju. Očetu sva prinesla nekaj hrane. Še vedno ni želel govoriti z mano.

Zvečer se je vrnila moja mama. Začudila se je, ko je videla svojega moža, vendar ni spregovorila niti besedice. Tudi z bratom je oče bolj malo govoril.

Minilo je že devet mesecev. To pomeni, da se je moj otrok že zdavnaj rodil. Oče še vedno ni veliko govoril z mano. Več je govoril z bratom in Rukujem. Ta dva sta mi povedala, da se je oče odločil, da bo živel z nami, oziroma da si bo najel stanovanje spodaj, kjer bo živel skupaj z mojo mamo. Tudi Ruku in Rakša se bosta preselila, Meggy pa bo prišla živet k nama. Še vedno sem nekako upal, da bom dobil Jessico nazaj. Zjutraj preden sem odšel v službo, pa sem dobil naslednje pismo:

»Dragi!

Vem da ti je zelo hudo ker sva šla takole narazen. Vendar ti povem, res sem bila že nekam dolgo namenjena Yoghu. Saj je prav prisrčen, ko ga enkrat bolje spoznaš. Šele sedaj sem se končno spomnila mojega otroštva. Že ves čas je bil v znamenju Yogha.

Res mi je zelo žal, vendar sem ti prisiljena tole napisati. Hočem ločitev. Vem, da ni lepo od mene, vendar po pravici povedano Haši, ne vidim najine prihodnosti. Vem da bo enkrat prišel tvoj oče. Ker ima pač zelo velik vpliv nate že vidim da se boš vrnil nazaj domov, kamor res sodiš. Pustil boš službo, pustil bi mene. Zopet bi sprejel politeizem. Pa je to prav? To veš le ti.

Ljubim te! Že od prvega dne ko sem te videla na tistem otoku sem te vzljubila. Ampak sprijazni se z resnico. Namenjena sem bila Yoghu. Ta me je imel rad že od svojega otroštva. Zdaj sem končno njegova žena. Vseeno mu je, če najin sin ni njegov. Rad ga bo imel, kot bi imel svojega. Nikoli se ne ve, morda pa bo enkrat prišlo do tega, da bom nosila tudi njegovega otroka.

Celotno zgodbo sem slišala da že poznaš. Zato….

Adijo ljubezen moja! Pazi nase!

Jessica«

Torej je dokončno. Razšla sva se. Za vedno. Tako jo imam rad.

»Kaj imaš Haši.« je vprašal oče.

»Pismo.«

»Daj mi ga.«

»Ne boš ga razumel.«

»Zakaj ne?«

»Ni v tvojem jeziku, sploh ni v tvojih trapastih črkah.«

»Prevedi ga!«

»Ne bom.«

»Pa ga boš. Sedaj greš v službo, časa imaš dovolj, prevedi ga.«

Šel sem v službo in začel prevajati Jessicino pismo. Sploh mi ni šlo od rok. In kadarkoli sem prebral besedici »Ljubim te« mi je šlo na jok. Vedel sem, da je ne morem kar tako izgubiti. Tako ne gre. Ni pravično. Moje življenje ni pravično. Le kdo ga je ustvaril, tako krutega, tako osamljenega? Jaz? Ne bi rekel. Že celo življenje mi nekdo kroji usodo. Na začetku oče, potem pa so bili oni. A vseeno, ni lepo, da so mi kar takole vzeli mojo ljubezen. In še mojega sina po vrhu vsega.

 


Knjiga njenega jezika 2

  • Author: Sandra Pavlic
  • Published: 2016-09-09 17:40:08
  • Words: 7668
Knjiga njenega jezika 2 Knjiga njenega jezika 2